Se sprašuješ, kaj je bilo prej? Zibelka ali jaz? Najprej sem bil jaz – majčkena pikica v maminem trebuščku. Potem je bila ideja o zibelki. Nato nisem mogel spat, ker sta skos nekaj ropotala okoli trebuha.

Moja mama Sara je krajinska arhitektka, ki v prostem času spretno vrti svojo kvačko. Moj oči Martin je po poklicu mizar. Tisti čisto ta pravi, ki obvlada tudi že pozabljene tehnike obdelave lesa. Vsi vemo, da pravi mizar, ni mizar, če v svojem repertoarju nima lesene zibelke. Takoj sta se strinjala, da bosta zibelko zame naredila sama. Ta stari običaj sta tako reciklirala, združila moči in znanja ter ustvarila vrhunsko oblikovano najbolj naravno in 100 % slovensko zibelko – Zibelko Voranc.

Kmalu za tem sem se rodil jaz. Ko sta me prinesla iz porodnišnice sta me položila v zibelko z istim imenom. Kar naenkrat sva bila dva Voranca – jaz in moja posteljica. Še danes, ko sem že velik fant se spominjam, kako zelo vesel sem bil, ko me je mami položila vanjo. Počutil sem se varno in tako zelo je bila udobna in mehka.

Želala sta, da je okolje v katerem spim čim bolj naravno, zato je zibelka izdelana iz čisto naravnih materialov. S tem sta poskrbela, da je bil moj spanec daljši in bolj miren. Onadva pa sta imela več časa zase.
Pametna poteza.